Nagib inkubator // “Change or be changed”

posted in: NAGIB inkubator | 0

V Maribor se je z zadnjim avgustovskim ponedeljkom za slaba dva tedna preselilo enajst tujih in domačih umetnic in umetnikov, ki bodo tako na individualni kot skupinski ravni v okviru Nagibovega inkubatorja ustvarjali in delili svoje izkušnje in umetniške prakse. Nagib inkubator organizira Društvo Nagib kot preddogodek prvi sezoni sodobnih uprizoritvenih umetnosti v Mariboru “Nagib na oder”.
 
V tokratnem pisemskem zapisu sem k besedi povabila avstralskega koreografa, plesalca, performerja in udeleženca Nagibovega inkubatorja Zaimona Vilmanisa. Skupaj z drugimi umetniki se bo predstavil v petkovem performansu Dogodek pod mestom, ki ga je režiral Simon Belak.*
 
***
 
Dragi Bralec,
 
noro, kakšen teden! Spoznal sem veliko novih umetnikov in sodeloval v tako zanimivih diskusijah, improvizacijah in kritičnih debatah, da se mi zdi praktično nemogoče izmeriti količino stvari, ki sem se jih naučil, toda če že moram izbrati eno besedo, ki bi lahko to povzela in ki nekako odmeva v meni, bi bila ta beseda “prostor”.
 
Z udeležbo na Nagibovem inkubatorju sem kot član mednarodne avstralsko-hrvaško-slovenske umetniške izmenjave, ki jo je omogočil sklad Individuals Fund agencije Arts Queensland (skupaj z Jess Devereux in Ajdo Tomazin), dobil za umetnika redko priložnost, in sicer da se bolj kot na ustvarjanje novega umetniškega dela osredotočim na eksperimentiranje skozi umetniško prakso. Avstralsko-hrvaško-slovenska umetniška izmenjava, posledično pa tudi Nagibov inkubator, predstavljata pomembno priložnost, da se nahranim kot umetnik; da se bolj kot na “output” osredotočim na sam “input”.
 
Kot človek potrebuje čas, da premisli resnično dobro knjigo, preden lahko začne brati naslednjo, prav tako sem tudi sam ravnokar končal najnovejši umetniški projekt in se zato odločil vrniti na začetek novega ustvarjalnega procesa, k eksperimentiranju z umetniškimi praksami in idejami. Kakor koli, nisem pričakoval, da bo to tako velik izziv! Težko se mi je bilo umiriti in se upirati potrebi po novem umetniškem produktu. “Prostor” mi je dal čas za spoznanje, da sem še zmeraj zastrupljen z izjemnim popremiernim občutkom predstave White Porcelain Doll (WPD), ki se je zgodila 26. julija 2014 v Judith Wright Centre of Contemporary Arts v Brisbanu (Avstralija). Šlo je za rezultat dolgoletnega ustvarjalnega procesa ter za prvi celovečerni projekt mojega društva Prying Eye. “Prostor” me je opozoril na nevarnosti hitenja pri zaključevanju produkcije in me spomnil na samo pot odkrivanja, ki je bila potrebna, da je WPD nastal.
 
Po srečanju z umetniki v Mariboru prejšnji ponedeljek sem razmišljal, kako bi se z njimi povezal in izmenjeval, ob tem pa tudi razvijal svojo ustvarjalno prakso. Večina umetnikov je že bila v procesu ustvarjanja novega; vsak na drugačni stopnji razvoja, ampak vsi poglobljeni v ustvarjanje lastnih projektov. Zadnja stvar, ki bi si jo želel, je bila, da bi njihov proces motil z lastnimi potrebami. To me je pripeljalo do spoznanja, da bom moral delati sam, kar je bilo precej zastrašujoče! Odkril sem, da je bila moja celotna zdajšnja praksa osredotočena na razvijanje kolaborativnih struktur dela z drugimi. Naenkrat sem se soočil z izzivom izstopa iz lastnega območja udobja.
 
Drugi dan inkubatorja sem se javil za vodenje prvega jutranjega srečanja, kar sem izkoristil za to, da smo se med seboj malce bolje spoznali. “Igrali” smo “igro”, v kateri smo si morali vzeti po pet minut in deliti svojo zgodbo z nekom, ki ga ne poznamo, kasneje pa to zgodbo predstaviti v krogu pred ostalimi. Pri vodenju ure s popolnimi neznanci sem bil, priznam, precej živčen, ko pa sem videl, kako zagreti in zavzeti so bili ostali, tudi vesel. Nato sem umetnike pozval, da mi lahko v naslednjih dveh tednih kadar koli dodelijo kakršno koli nalogo, naj bo to pisanje, ples, improvizacija ali pa uporaba znanj, ki jih trenutno še ne obvladam. Naloga je lahko, ali pa tudi ne, povezana z elementi njihovih praks – lahko tudi nekaj popolnoma praktičnega, kar bi jim pomagalo pri ustvarjanju. Nepričakovano sem bil kmalu zasut z nalogami. Po mariborskih ulicah sem za kolektiv Fingersix intervjuval naključne mimoidoče (kar je bil, mimogrede, odličen način odkrivanja Maribora), Katji sem se pridružil pri jogi, raziskoval sem Janove improvizacije, napisal tole pismo (hvala, Anja**) in izumljal načine, kako deliti lastne izkušnje za sklepno predstavo z režiserjem Simonom (malo “outputa”, kljub temu da sem bil odločen le za “input” – toda prizadevam si preizkušati nove ideje in načine dela, bolj kot zgolj samo procesirati nekaj, kar z lastnim delom že čutim).
 
Vsi ti izzivi so pripomogli k temu, da sem dobil vpogled v to, kako ostali umetniki ustvarjajo, sodelujejo, izumljajo in formulirajo. Čudovito je tudi to, da je proces spodbudil nekaj novih prijateljstev! Tako se je “ovira”, ki jo je naprej predstavljalo delo z drugimi, potopila v njihovo individualno delo, projekte, ta ovira pa predstavlja tudi začetno stopnjo razširjanja lastnih osebnih praks, torej sprejemanja osebnega “prostora”.
 
“Prostor” je z menoj resoniral skozi variacije številnih improvizacij, ki so jih umetniki vodili vsako jutro. Občudoval sem zaupanje, ki so ga drugi podelili “prostoru”; kako so zaupali trenutku, da so se v njem sprostili, pri čemer je šlo bolj za nežno vtiranje koncepta, ki bo prešel v realizacijo, kot pa za hlastajoče stresanje in oblikovanje v želji, da bi koncept čim prej obrodil. Ne bi vedel, ali je to značilno za Evropo ali pa se dogaja tudi v Avstraliji? Zavedajoč se lastne potrebe po vodenju oziroma po prevzemu nadzora pri improvizaciji zaradi želje, da bi dogajanje imelo nek smisel, sem prišel do zaključka o tem, kakšen vpliv lahko ima moja odločitev na končni improvizacijski rezultat. Z rahlo “preureditvijo” improvizacije tako ni nič narobe, kajti to, da daš improvizaciji “prostor”, lahko spodbuditi zanimive rezultate. Veselim se že preizkusiti tovrstni pristop.
 
Tako – teden, ki je minil, je bil neverjetno bogata izkušnja! Odpreti svoj jambor, dovoliti si, da nekdo drug vpliva nate, biti oblikovan in spremenjen z novimi, intrigantnimi in talentiranimi umetniki … vse to mi je bilo v veliko veselje. Komaj čakam, da vidim, kako so umetniki napredovali skozi proces. Ta teden bom “prostor” raziskoval zase in videl, kaj se bo razkrilo – kdo ve, kaj bo prinesla petkova prezentacija!
 
Z najlepšimi željami,
 
Zaimon
 
–––
 
* Sklepni performans Dogodek pod mestom, ki ga bo režiral Simon Belak, se bo zgodil v petek, 5. septembra, ob 20. uri v labirintu Malega odra Narodnega doma Maribor. Združile se bodo sodobne poetike različnih umetnikov z vsega sveta, med njimi tudi Zaimonova! V imenu ekipe Nagibovega inkubatorja, dragi bralec, draga bralka, lepo povabljena!
 
** P. S.: Thank you, dear Zaimon, for accepting and finishing your writing task on time! 🙂 Anja Bunderla

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.