ZAPISI udeleženk KRITIŠKE ŠOLE Nagiba in Drugajanja

posted in: Uncategorized | 0

V zadnjih dveh sezonah se je Nagibov program v svojih prizadevanjih premaknil naprej, z odra, ter svoj program razširil še na področje spodbujanja kritike in teorije, pri čemer je lansko sezono nastajal Nagib na radio, letošnjo sezono pa v sodelovanju z Zavodom Bunker in 2. gimnazijo Maribor tudi Kritiška šola Drugajanja in Nagiba. Program, ki je bil namenjen predvsem mladim, je bil organiziran kot abonma, v katerem so se prepletale predstave Drugajanja, Nagiba ter drugih izbranih predstav v Ljubljani, med drugim tudi obisk 8. bienala sodobnih plesnih umetnosti Gibanica v Ljubljani. Kritiški šoli sta mentorsko sledili kritičarki in publicistki Alja Lobnik ter Kaja Kraner, v povezavi s posameznimi predstavami pa smo gostili tudi zunanje strokovnjake in ustvarjalce. Tako so nastali teksti:

 

KRITIŠKA ŠOLA NAGIBA in DRUGAJANJA

Predstava: Ideal

Performerki: Leja Jurišič in Teja Reba

Tekst: Maja Šnuderl

 

Telo ima v vsakem družbeno-prostorskem kontekstu drugačno vlogo. To isto telo si lahko nase nadene nešteto mnogo izrazov. Kako ga vidimo v neki dani situaciji, je pogosto odvisno od njegove obleke, načina govora in gibanja, največjo in končno sliko si pa o nekem drugem telesu ustvarimo na podlagi tega kar poznamo in doživljamo. Če bo telo oblečeno sredi trga ali na odru gledališča, bo naš pogled nanj popolnoma drugačen. Če bo to isto telo na trgu golo, ali pa golo na odru gledališča, bo ta spet drugačen. Ali podobno na nas učinkuje tudi gledanje dejanja simuliranja spolnega akta? Se lahko poistovetimo s seksom, podobno kot smo tega navajeni v primeru odrske uprizoritve?

V predstavi Ideal Leja Jurišič in Teja Reba svoji telesi pred gledalce postavita v tipično žensko vlogo, s simulacijo seks gibov jih izzivata in posegata v intimo posameznika, ki je navzoč vsakdanji rutini performerk. S postavitvijo gledalcev na različna mesta okoli blazine oziroma postelje, omogočita večjo vključenost in domačnost vloge gledalec-performer, hkrati pa omogočita več perspektiv gledanja na samo dogajanje, ter soočita ljudi med seboj, ko so se prisiljeni srečevati s pogledi. Na ta način se zdi, da cela dvorana sodeluje in soustvarja predstavo.

Uvodni svetopisemski odlomek o ljubezni do otrok, spremlja napihovanje zlato obarvane blazine – osrednjega prizorišča dogajanja, kjer se navidez rešujejo vse težave, v bistvu pa le preusmerja pozornost, probleme pa pozabi. V vlogi bralk zamenjata besedo “amen” z “aua”, ki asociira na splošno znan prizor izgnanja Eve in Adama iz Raja, kjer Bog zaradi uživanja prepovedanega sadeža Evo postavi v podrejen položaj Adamu, hkrati pa jo kaznuje z bolečinami ob porodu.

Dogajanje se nato preusmeri na blazino-posteljo, kjer z zibanjem vsaka na svojem kotu ustvarjata zvok, spominjajoč na spolni akt. Ob igrivem izzivanju druga druge, gibanje postopoma preide v simuliranje spolnega akta, ki ju ob ponavljajočih gibih spremljajo tudi vzdihljaji utrujenosti. Svoj maraton gibov popestrita s pogovorom o čistilnih sredstvih, ki jih uporabljata doma, o ceni stanovanj, v katerih živita ipd. Vsi ti pogovori ob spremljavi spolnega akta komično prikazujejo tradicionalno žensko telo, prikazano kot objekt v svetu, kjer je normativno, da se ženske pogovarjajo o uporabi čistil, vzgoji otrok, prehrani, cepljenju in drugih gospodinjskih opravilih za katere so zadolžene. Kljub feministični noti dogajanja, nas misel popelje v njuno ujetost patrialhalnega sveta, v katerem se kot umetnici borita proti prodaji teles.

Po dolgem času ponavljajoči in vztrajajoči posteljni akrobatiki se tudi njuni telesi izmučita. Energijo umirita s požirkom vode in cigareto ter prepevanjem različnih zlogov, ki za gledalca čez čas ne postane več toliko zanimivo, ampak monotono. S prepletanjem improvizacije in vnaprej določenih elementov prilagajata dogajanje svojim fizičnim sposobnostim in trenutnim občutkom, njunim lastnim, kot tudi teh, ki jih posredujejo gledalci. Na tak način gledalcem sprožata občutke negotovosti, ali se predstava približuje koncu, ali pa jih čaka še kakšna šokantna gesta.

Performens ponovno nadaljujeta s simulacijo spolnega akta, ki ga začinita enkrat z energetsko glasbeno spremljavo in drugič z nagovori različnih poklicnih položajev moških kot so gospod direktor, minister, režiser, kritik… S tem prikažeta nenehen boj med ljudmi, ki sega onstran razmarij med spoloma, kar je razvidno tudi iz igre Indijanci in Kavbojci, ki se jo z rekviziti klobuka in peres igrata.

Aktivnost se ponovno umiri, ko Teja mrtvo obleži na napihljivi blazini, iz katere se začne počasi spuščati zrak. V tem trenutku njun pogovor, ki je pravzaprav bolj monolog Leje o tekmovanju in zbiranju točk, nekoliko obvisi v zraku, saj je težko natančno razbrati, kakšen je bil namen tega tekmovanja, in na kaj točno se nanaša. Prizor postane nenavadno “realen”, ko Lejo začne skrbeti za Tejo, ki ji ne z gibi niti z besedami ne da odgovora.

Od tod se njuna energija ponovno umirja do točke, ko tudi gledalcu začne pešati pozornost, hkrati pa se sprašuje, ali je njun performens postavljena igra ali improvizacija.

Nazadnje se le postavita na sredino, oviti v zlato pregrinjalo, ki je prej pokrivalo blazino in zaključita s petjem zlogov, ki spominjajo na spremljajoče zvoke ob spolnem aktu. Glasnost nastavljenega mikrofona zapolni celotem prostor male dvorane Narodnega Doma. Gledalca pustita v razmišljanju »le kaj se je pravkar zgodilo?«

//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

 

Razmislek ob predstavi Ideal Leje Jurišić in Teje Reba

Tekst: Anuša Petr

 

Performans Ideal skozi inteligentno sproščenost in otroško igrivost nagovarja vprašanja žensk in njihovega prostora v moderni družbi, ki ji kljub vseprežemajoči navidezni emancipaciji spodleti pri strmoglavljenju patriarhata. Avtorici Teja Reba in Leja Jurišić skupaj ustvarita performans, za katerega se zdi, da sloni na kopici komičnih elementov, vendar proti koncu smeh postaja vedno bolj grenek, uprizoritev pa drsi v tragikomičnost. Avtorici uprizarjata ženski, ki svoje življenje posvetita ženskemu idealu – idealu ženske z otroci, gospodinje, ki skrbi za čistočo in urejenost, matere, ki je brezpogojno posvečena svojemu delu. Njuno delo je hkrati njun poklic (tako v semantično religioznem pomenu besede kot tudi drugače) – materinstvo je poklic vsake ženske. Njen poklic (njena reproduktivna funkcija) opravičuje in določa njeno eksistenco.

Tako ženska v moderni družbi, ki so ji dandanes dostopne dobrine, ki so še nekaj časa nazaj bile dostopne le ali predvsem moškim figuram (izobrazba, poklic), niha med vzpostavljanjem svoje identitete v vlogi ženske kot matere in negovalke, vlogi, ki je ženski evolucijsko imanentna, in v vlogi ženske, ki pod krilom nosi hlače (kakor tudi avtorici pod krili nosita moške boksarice), ki skrbi za lasten prihodek in se vzpostavlja kot avtonomen subjekt.

Zdi se, da se danes od ženske pričakuje, da zavzema tako žensko kot moško vlogo, njeno življenje pa mora potekati v smeri ohranjanja te dvojnosti. V primeru, da se odloči za eno izmed vlog, bo stigmatizirana – ženska brez otrok pade v kategorijo sebične karieristke, ženska, ki se povsem preda materinski funkciji, pa je domnevno neemancipirana. Vendar pa je imeti oboje skoraj nemogoče in prežeto s tesnobnostjo ter konstantnim občutkom »ni dovolj«. Mati, ki hkrati ohranja svojo karierno uspešnost ni dovolj posvečena otrokom. Žena, ki ostaja doma zaradi skrbi za otroke in gospodinjstvo ter živi od prihodkov svojega moža, ni dovolj samostojna. V času, ko je rojstvo otroka bolj ali manj prepuščeno svobodni izbiri, vsak odklon od pričakovane vloge ženske v družbi v posameznici ustvarja toliko večjo tesnobnost – bi svoboda pri odločitvi morala pomeniti, da bo ženska radostno in brez pomislekov prevzela funkcijo predane matere?

//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

 

Beton ltd., Ich kann nicht anders: Perspektiva spola (Narodni dom Maribor, 22.11.2016)

Tekst: Maja Šnuderl

 

Pri pisanju sem se odločila, da se osredotočim izključno na vidik spola, saj me v zadnjem času ta tema zanima. Posledično sem na vsakem koraku bolj pozorna na to perspektivo, kakor se je zgodilo tudi ob gledanju predstave.

Izhajajoč iz družbene konstruiranosti normativnih spolnih vlog, je relativno lahko določiti, kdo je ženska in kdo moški predvsem pa, kakšen karakter in naloge se od njiju družbeno pričakujejo. Poraja se vprašanje, zakaj takšna pravila. V predstavi z naslovom Ich kann nicht anders se performerji Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan predstavljajo v različnih scenah, kjer uporabljajo svoja lastna imena, hkrati pa igrajo vloge. Le-te so verbalno in gibalno med drugim tudi v veliki meri družbeno določene glede na (biološki) spol.

Skozi njihov medsebojni pogovor se opazi, da mnenja moških prevladujeta nad ženskim; Katarina na primer v predstavi pogosto skuša neuspešno uveljaviti svoj jaz v razmerju dveh moških performerjev. Tekom poteka predstave je hkrati čutiti njeno željo po vključitvi in priznavanju ter uveljavljanje njenega lastnega stališča. To je se posebej opazno v primeru njenega vedenja v sceni, v kateri se vrže iz okenske police ter se po določenem času znova vrne, pri tem pa v nekem smislu okrega Primoža in Branka. Tok njenih misli se kmalu nato takoj preusmeri drugam, ko se tekom pogovora zasliši besedna zveza ‘izlet v Pariz’, saj si – tako se zdi – globoko v sebi, kljub trenutni jezi, želi iti na potovanje in je željna avanture z njima.

Prizorišče glavnega dogajanja je postavljeno v nekakšen bunker, kjer je vse ovito v plastiko, po tleh so postavljena zasilna ležišča, plastična miza in stoli, kanistri z vodo, majhen bazen za umivanje, tla polna smeti, kakor da že dolgo ni nihče očistil prostora. Pri takšni sceni lahko zaznamo, da je v nekaterih pogledih, osredotočena zgolj na bivanje moškega spola. To lahko opazimo pri uporabi kanistrov namesto stranišč. Na drugi strani pa so nasmetena tla prikaz nevsakdanjega bivanja, v katerem se od ženske ne pričakuje, da bo prostor urejen in čist. Pri omenjeni perspektivi spola, se tako poraja tudi ključno vprašanje, namreč kakšna je vloga performerjev v tem bunkerju. Precej jasno je uprizorjeno oziroma razvidno, da se Primož in Branko ujameta kot zaveznika tudi brez Katarine (ko ta, kot rečeno, v neki fazi predstave skoči iz okenske police). Oba podobno razmišljata, imata drug drugega ter se medsebojno podpirata, spodbujata, Katarina pa je videti kot nekakšen okrasek, ki se lahko bodisi pridruži ali pač zapusti dvojico, brez da bi to imelo kakšen pomemben vpliv.

V eni izmed scen se Katarina oglasi s provokativnim vprašanjem ¨Hočeš, da ti ga pofafam?¨ V tem stavku, ki je izgovorjen zelo suvereno in prepričljivo, se med drugim čuti omenjena želja po ugoditvi moškemu, ker se to nekako avtomatsko od ženske pričakuje. Iz lahkotnosti njune zavrnitve pa deluje, kakor da bi ju vprašala, če bi mogoče kak kos torte. Tovrsten prikaz moči moškega nad žensko in njeno izkoriščanje – sodeč po reakcijah večine gledalcev – deluje precej komično.

V predstavi se zraven vlog in do neke mere tudi prizorišč v nekaterih scenah menjava tudi kustomografija; od kavbojk, večerne toalete do golote. Še posebej je zanimivo, kako je Katarina v določenem trenutku oblečena v seksi predpasnik, ki jo postavlja v vlogo gospodinje, v drugem pa v moške spodnje hlače. Za razliko od tega v kostumografiji Branka in Primoža tega ni zaznati; ostaja dosledno moška. Lahko bi torej rekla, da predstava prikazuje vidike v družbi prevladujočega bivanja med moškimi in ženskami, ki pa se v določenih trenutkih dotakne tudi drugačne perspektive na spol, katera sicer razlikuje žensko in moškega na podlagi njihove biološke strukture, nima pa tolikšnih omejitev v vnaprej določenih družbenih normah, ki bi jih naj posamezni spol dosegal. V predstavi je torej dobro uprizorjena razlika med emancipirano in podrejeno ženskostjo, ni pa toliko razvidna in izpeljana tematika moškosti.

 

 

Leave a Reply